Enovita pokrajina kras po vsem svetu označuje kamnito, apnenčasto in brezvodno pokrajino neštetih kraških tvorb. Poznani so tako kraški pojavi na površju, kot tudi v podzemlju. Matični, Sežansko-Komenski Kras, se razteza na 500 kvadratnih kilometrih ozemlja med Soško ravnino, Tržaškim zalivom, Vipavsko dolino, Vremščico, Brkini in Slavniškim pogorjem in pomeni najseverozahodnejši del Dinarskega gorstva.
Na območju Sežanskega Krasa se je turizem razvil predvsem v dveh panogah. To sta konjereja, kjer dominira svetovno znan konjeniški center Lipica in turistični ogledi jam, kjer so najbolj poznane Škocjanske jame, ki so pod zaščito Unesca.
Ludvikova učna pot zajema tako naravno, kot tudi kulturno dediščino Sežanskega Krasa. Na 12 kilometrov dolgi poti si obiskovalec lahko ogleda 14 točk, ki predstavljajo kraško pokrajino in ljudi.
MEJNI KAMNI
Kraška planota je bila v preteklosti posest različnih grofov, rodbin, držav. Na njej je potekalo veliko mej, ena obstaja še danes. Najstarejši ohranjen mejnik je prav gotovo mejnik med posestvom mesta Trst in posestvom grofov Petač (Petazzi). Na njem sta še danes dobro vidna vklesana grba obeh posestnikov. Prvi zapisi o postavitvi mejnikov segajo v daljno leto 1630.
Jama Malenica je pomembna arheološka postojanka, saj so v njej našli ostanke bitij izpred 5000 let.
Še ena redka kraška tvorba je kraško okno. Nastalo je s postopnim preperevanjem in korozijo manj odpornih kamnin.
Kraška gmajna je vedno polna zanimivih presenečenj. Tako lahko naletimo tudi na več metrov visok in širok osamelec. Tega večletna korozija ni pretirano uničila, zato se še vedno bohoti v svoji mogočnosti sredi kraške pokrajine.
Kobilarna v Lipici je bila ustanovljena leta 1580. Takrat je bilo ozemlje Lipice pod Avstrijskim cesarstvom. Ob vsakem odhodu Lipicancev na Dunaj, so ob poti v kobilarno posadili tri lipova drevesa. Tako so nastali in so še vedno ohranjeni lipiški drevoredi.
V preteklih časih, ko po vaseh še ni bilo vodovodne povezave, so si ljudje na začetku in koncu vasi uredili zbiralnike vode, tako imenovane "kale". Prostor, namenjen zbiralniku vode, so izkopali, uredili in zadelali z ilovico, da ne bi voda, na propustnih kraških tleh, odtekala v podzemlje. Ob deževju se je v takem kalu nabralo kar nekaj deževnice, katero so uporabljali predvsem za napajanje živine.
Ledenica je jama, v kateri se čez celo leto zadžuje led. Na obodu ledenice pri Lipici, so domačini zgradili kamnite stopnice, po katerih so pozimi nosili v jamo do pol metra velike kose ledu. Ko so jo napolnili, so na vrh položili plast listja, ki je led obvarovala pred toploto. Na tak način se je led ohranil vse do poletja, ko so ga domačini prodali v Trst, kjer so ga uporabiljali predvsem gostilničarji in ribarnice.
Začetki rudarjenja na Krasu segajo približno dvesto let nazaj. O tem pričajo stari rudniki, ki jih je, na ozemlju med Lipico in vasjo Lokev, ohranjenih kar nekaj. Za ogled notranjosti rudnika je potrebna lestev dolžine 4,5 m in dobra razsvetljava. Pod površjem je izkopanih več rovov, skupna dolžina vseh pa znaša 344 m. Rovi so vsi vodoravni.
Jugozahodno od Lipice leži kamnolom v Bezoviščini. Kraški kamen in kamnoseštvo sta pomemben del kraške kulture in identitete, saj je prav naravni gradbeni material-kamen, dal svoj pečat Krasu. Ta kamnolom še vedno izkoriščajo in v njem izklesujejo kamen.
Kraška miza je redek pojav na kraških tleh, toda lep primerek igranja narave. Nastaja z raztapljanjem manj odporne kamnine. Ker na Krasu prevladuje apnenec, ki je zelo topljiv, je takih miz le nekaj. Za njihov nastanek je potrebna odpornejša kamnina, ki ni tako občutljiva na raztapljanje, pod njo pa se nahaja manj odporna kamnina, ki se bolj raztaplja, kot vrhnji sloj. Zaradi tega, imamo na vrhu večji, odpornejši del, ki varuje spodnjega pred vremenskimi ihtami in raztapljanjem, čeprav se le-ta še vedno hitreje raztaplja od vrhnjega.
Še nedavno tega je bila na Krasu močno razvita živinoreja. Travnate površine niso bile zaraščene, kot danes in marsikateri otrok je svojo mladost preživel s kravami in ovcami. Ker pa so bili zunaj ves dan, se je prav rado zgodilo, da jih je kdaj ulovila tudi močna ploha in ravno zaradi tega pa tudi zato, da bi ubežali poletni vročini, so si pastirji v bližini pašnikov postavljali kamnite hiške.
O pastirskem življenju govori veliko znakov, toda najlepši je v kamen vklesana igrica, ki so jo imenovali Tria. Ob njej je vzklesana letnica 1909. Tudi ta znak nam govori veliko o njihovem življenju, ki so ga preživeli na gmajni.
Smodnišnico so začeli graditi med leti 1930 in 1935, med drugo svetovno vojno pa je služila kot vojaško skladišče. Razprostira se na tridesetih hektarih. Tik ob njej pa se nahaja še ena veličina narave; to je Golokratna jama, ki je po nastanku mlada udornica.
Masivni apnenec z več kraškimi tvorbami, med katerimi najbolj izstopajo žlebiči in škraplje.
INFORMACIJE:
